Peti dan Misijona v Novem mestu je potekal pod naslovom Spoved – izvir odpuščanja in moči. Misijonarji so pri svetih mašah razmišljali o zakramentu Božjega usmiljenja, ki ga vsi potrebujemo. Ta zakrament ni zato, da bi se kristjani neprestano obtoževali in bi vedno, ko pridemo k spovedi imeli občutek, da smo prišli k Očetu pred katerim se moramo obtožiti.
Evangelij pri svetih mašah nam je odlično osvetlil odnos Jezusa do grešnikov. Srečal se je z Zahejem in Jezus ga ni obtoževal, ampak ga je poklical, se z njim pogovarjal in šel celo k njemu v hišo in mu s tem prinesel odrešenje. Jezus odrešenje prinaša tudi vsakemu izmed nas.
Zvečer pa je bilo eno srečanje namenjeno vsem zdravstvenim delavcem, drugo pa vsem, ki se ukvarjajo z vzgojo: pedagogom, vzgojiteljem, učiteljem, profesorjem …
Zdravstvenim delavcem je spregovoril prof. dr. Jože Balažic, predavatelj na Pravni in Medicinski fakulteti v Ljubljani in predstojnik ljubljanskega inštituta za sodno medicino z naslovom: Zdravljenje in nega v službi svetosti življenja. Spregovoril je o evtanaziji, paliativni oskrbi, zdravniški etiki, predvsem pa poudaril, da je nujna brezpogojna pomoč človeku. V tistih redkih deželah, kjer je evtanazija uzakonjena in tudi drugje, kjer se o tem pogovarjajo, niso zdravniki tisti, ki to izberejo ampak je politika tista, ki naprti zdravnikom evtanazijo in tudi abortus. Pri svojem srečevanju z bolniki, predvsem z onkološkimi, kot najtežjimi bolniki, opazi, da se oni oklepajo vseke bilke življenja ne pa evtanazije in smrti. Vsem prisotnim je položil na srce, da ko so se odločili in stopili na pot zdravstvenega delavca, so stopili na pot brezpogojne pomoči drugemu. Prof. Balažic pa je pogovor ob zaključku srečanja sklenil z besedami, s katerimi je vse prisotne zdravstvene delavce spodbudil: »Bodite človeški in sočutni!«
Na drugem srečanju pa so pedagoški delavci razmišljali o poslanstvu pedagoškega poklica v družbi. Srečanje so vodili p. mag. Branko Cestnik, s. mag. Damjana Tramte in p. dr. Andraž Arko. P. Branko je razmišljal, da je šola, ki deli samo znanje polovičarska, ker mora biti njeno delo tudi vzgojno in se od pouka ne sme ločiti.
Damjana je izpostavila glavne značilnosti vzgoje svetega Janeza Boska. Poudarila je njegove tri značilnosti pri vzgoji in odnosu do otrok in mladih: ljubeznivost, s katero nagovarjamo srce, razum, s katerim nagovarjamo pamet in vera s katero nagovarjamo najgloblja hrepenenja. Dodala je misel don Boska: »Ni dovolj, da imamo mlade radi, oni morajo vedeti, da so ljubljeni.«
Andraž pa je poudaril, da biti vzgojitelj ali učitelj ni nekaj kar se splača. S finančnega vidika gotovo ne. Vendar pa biti učitelj s srcem ni nekaj, kar bi človek počel, da bi se mu splačalo. Zavedanje, da s svojim delovanjem obrača družbo na bolje, je dovolj.
Igor Stepan, župnik Novo mesto – Šmihel