Epidemija virusa in epidemija hvaležnosti

V teh dneh se v toplini svojega doma marsikdo sprašuje, kako je sploh mogoče, da en virus spodbudi tako drastične ukrepe, ki smo jih dolžni upoštevati, če ne želimo škodovati svojemu bližnjemu. Zaprtje šol in vrtcev, prekinitev javnega prometa, prepoved druženja … Kdo bi še pred mesecem dni sploh pomislil, da se lahko zgodi, kar danes doživlja praktično ves svet.

A resnici na ljubo po teh dnevih samoizolacije nam marsikaj ne bo več tako samoumevno kot nam je bilo nekdaj. Epidemija poleg nevarnosti v nas budi tudi hvaležnost.

  • Hvaležni smo za ljudi, ki jih imamo radi. Verjetno še nikoli nismo imeli toliko časa za ljudi, ki so nam najbližji. Zato so ti trenutki kljub temu, da so lahko zaradi bližine precej naporni, tudi izjemno lepi. Končno smo lahko skupaj, in neštevilne obveznosti nas ne trgajo več proč od ljudi, ki so nam dragi.
  • Hvaležni smo za hrano. Hrana je dragocena dobrina, ki jo pogosto premalo cenimo in kdaj celo zavržemo, ker je nismo uspeli zaužiti. Sedaj, ko je odsvetovan obisk trgovin, imamo lepo priložnost, da porabimo zalogo iz svoje shrambe in se zavemo, kako dragoceno je imeti svoj vrtiček, na katerem lahko naberemo svežo solato in kako prav nam pridejo kozarci z vloženim sadjem in zelenjavo, ki so nam preteklo poletje sicer vzeli veliko časa, danes pa so neprecenljivi.
  • Hvaležni smo za naravo. Kako lepa je naša narava in kako dragocen je občutek svobode, ko končno lahko odpremo vrata svojega doma in se ob za nas neobičajnih urah odpravimo na sveži zrak! Epidemologi nas spodbujajo, naj otroci raje plezajo po drevesih kot igralih in odkrivajo, kako neizmerne možnosti igre nudi narava sama.
  • Hvaležni smo za šolo življenja. Otroci v teh dneh ne hodijo v šolo. A se lahko učijo ne le preko spletnih učilnic, pač pa za življenje: Kako pospraviti stanovanje, kako speči kruh in skuhati kosilo, kako speči pecivo in brez prepirov uživati v skupni igri.
  • Hvaležni smo za delo. Pogosto se čutimo preobremenjeni, v teh dneh pa vidimo, kako ljudje potrebujemo delo in rutino, sicer se hitro začnemo dolgočasiti. Daljši popoldnevi tako tudi ob delu od doma omogočajo, da dobro pospravimo stanovanje in postorimo marsikaj, za kar nam običajno zmanjka časa že samo zaradi vožnje v službo in nazaj.
  • Hvaležni smo za naše duhovnike, ki iščejo tisoč in eno možnost, da bi nam bili blizu.
  • Hvaležni smo za sveto mašo in pobožnosti, ki jih lahko spremljamo preko spleta, radia in televizije.
  • Hvaležni smo, da smo zahvaljujoč moderni tehnologiji povezani, čeprav se ne smemo družiti.
  • Na kratko: Hvaležni smo za to, kar je v življenju bistvenega pomena. 

Zagotovo bi poleg naštetih lahko našli še vrsto drugih razlogov za hvaležnost. Skušajmo torej v tem negotovem času gledati tudi z očmi hvaležnosti, da bomo tudi ko nas epidemija koronavirusa ne bo več ogrožala, hvaležni za vse to, na kar v običajnem vsakodnevu pogosto pozabljamo!

Za sklep pa še resnična anekdota. Šestletna deklica, ki še ne obiskuje šole, v teh dneh vpraša mamico: “Mami, a je danes sobota ali nedelja?” Mamica pa odgovori: “Saj res, v tem tednu se pa kar menjavata!”

Mojca Bertoncelj