Program uvajanja v življenje po veri bomo izvajali za dve starostni skupini:
- 3-6 let
- 6-9 let
Kateheza Dobrega pastirja (KDP) je program uvajanja v versko življenje, ki upošteva vzgojna načela Marie Montessori, ki je versko vzgojo razumela kot cilj in dovršitev svoje metode.»Najmanjši potrebujejo največ«, pravi Sofia Cavalletti.
Otrok vstopa v živo izkušnjo odnosa z Bogom preko posebej oblikovanih materialov, ki mu pomagajo, da premišljuje in ponotranji predstavljene teme iz Svetega pisma.
Katehet v drži preprostosti in ponižnosti otroka opazuje in mu pomaga pri vzpostavljanju živega odnosa z Bogom in odkrivanju skrivnosti Božjega kraljestva.
Izkušnjo živega odnosa z Jezusom otrok doživlja v atriju, to je posebej pripravljeno okolje za versko življenje otrok, ki mu pomaga pri razvoju njegovega verskega življenja.
Kateheza Dobrega pastirja otroku pomaga k veselju ob osebnem srečanju z Bogom.
Po vsej Sloveniji atriji delujejo od leta 2002, več informacij o Katehezi Dobrega pastirja lahko preberete na matični strani: https://kdp-slo.si/
- Ali otroci potrebujejo versko vzgojo?
Verska vzgoja, ki smo je bili deležni mnogi izmed nas, je bila preveč razumska ali moralistična. Mnogi med nami smo sprejeli zgolj informacije o Bogu. S tem je naš razum prejel koncepte, toda to ni ogrelo naših src in se dotaknilo naše celotne osebe. Poleg pretiranega ukvarjanja s hitrim doseganjem rezultatov pri vedênju, nam tovrstna vzgoja ni omogočila, da bi Boga spoznali, ne da bi morali skrbeti za to, kaj naj delamo oziroma ne smemo delati. To nam je preprečilo, da bi izkusili značilnost mirnega in umirjenega uživanja, ki ga vedno daje odnos z Bogom. Ali kar je še huje, morda je to popačilo obraz Boga v sodnika.
V krščanskem sporočilu je bistveno spoznanje, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,7). Dobri pastir se dotakne bistva otrokovega srca in odgovori na temeljni otrokovi potrebi: po vzpostavitvi odnosa in potrebi po zaščitniški ljubezni. Otrokova potreba po odnosu je otrokova najgloblja potreba. Zaradi stalnih in ponavljajočih se izrazov veselja, ki ga otroci kažejo v svojem odnosu z Bogom, se nagibamo k trditvi, da je »podoba« Boga, ki je v vsakem od nas, posebej prosojno izražena v otrocih. Med otroci in Bogom obstaja tesna povezava. Kako je lahko njihov odnos z Bogom tako spontan in poln veselja? Zato ker otroci v tem odnosu zaveze z Bogom najdejo, kar je najbolj dragoceno v njih samih: zmožnost ljubiti. Odnos z Bogom je pravzaprav izkušnja ljubezni, brezmejne ljubezni. V odnosu zaveze pride do srečanja med Bogom, ki je Ljubezen, in otrokom, ki je bogat z ljubeznijo. Otrok je že oseba, oseba z zmožnostmi in potrebami, ki kličejo po zadovoljitvi. Prva leta so najustvarjalnejše obdobje. Če je to tako bogato in ustvarjalno obdobje, potem gre za enako ustvarjalen in pomemben čas za otrokov verski razvoj in duhovno vzgojo. Otrokovih verskih potreb ni vedno enostavno zadovoljiti, ker svoj odnos z Bogom živijo drugače kot mi.
- Ali imajo otroci zmožnosti za življenje v odnosu z Bogom?
Otroci imajo zelo naravno zmožnost uživanja v odnosu z Bogom na zelo globok način. Gre za izjemno zmožnost uživanja v Božji navzočnosti. Zmožni so se popolnoma predati Božji ljubezni. Vanjo so popolnoma potopljeni predvsem pred 6. letom. Rojstvo verne osebe se zgodi z uživanjem v Božji ljubezni. Če otrokom pomagamo, da uživajo v Bogu, s tem postavijo resnično trdne temelje za svoje versko življenje. Predšolski otroci so radikalni, kar pomeni, da gredo v svojih verskih potrebah do bistva stvari. Zadovoljni so samo z bistvenim, z jedrom. Osvobojeni so balasta, ki se pogosto nalaga v življenju odraslih. Ko smo zvesti bistvenemu, nam otroci sledijo z navdušenjem in veseljem. Otroci nam pomagajo biti preprosti in bistveni. Živeti versko izkušnjo skupaj z njimi tudi nas veliko nauči.
Pred šestim letom je otrok v polnosti vključen v stvarnost življenja, vključno z odnosom z Bogom. Pozneje pa ta popolnost celotnega bitja izgine in otrok se ne počuti tako svobodnega, kot je bil prej. Ljubezen je obenem tudi podlaga za naše versko življenje. Predšolski otroci se resnično zaljubijo v Boga. Ta ljubezen prihaja iz globine njihove duše. Otroci pred 6. letom se zaljubijo povsem naravno. Če katehezo začnemo v tem obdobju, gradimo na dejanskem temelju in otroku pomagamo vzpostaviti odnos zaljubljenosti v Boga. Bistveno je uvajanje v ljubezen, uvajanje otrok v odnos zaveze, v katerem prejmejo Božjo brezpogojno in osebno ljubezen do vsakega od njih in se odzovejo nanjo: »Poklical sem te po imenu: moj si. […] Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« (Iz 43,1.4) odnos zaveze je jedro krščanskega sporočila. Ljubiti dajanje, ljubiti odzivanje, to je otrokovo veselje. In naše, ker pri spremljanju otroka na njegovi duhovni poti odkrivamo, da je obraz ljubezni, ki ga Bog pokaže otroku, enak obrazu, ki zre v nas. V otrocih obstaja izjemna verska zmožnost. Vedeti, kaj otroci v resnici potrebujejo – najpomembnejši problem v sodobni verski vzgoji in katehezi.
- Ali je verska vzgoja pomembna za njihov razvoj v celostno osebo?
Otroci živijo v drugačnem verskem svetu, njihov način življenja odnosa z Bogom je precej drugačen od našega. Posebna lastnost verskega življenja otrok je veselje, ki ga izkazujejo, ko jim pomagamo priti bližje k Bogu. Tedaj začutijo posebno vrsto veselja. Veselje, ki ga začutijo, ko se približajo Bogu, jih umiri, sprosti, kot bi se nekaj dotaknilo globine njihovih src, zato ga še naprej poslušajo. Veselje zajame celotnega otroka. Umirjenost in spontanost njihovega verskega izražanja in čustev izvirata iz globine njihovih src, kot bi bili povsem naravni. Ko mu pomagamo srečati Boga, se odzovemo na njegovo neizgovorjeno prošnjo »Pomagaj mi priti bližje k Bogu. Pomagaj mi v polnosti biti to, kar sem.«
Zato je zgodnje otroštvo tako ključno obdobje v otrokovem razvoju. Način popolne vključenosti v stvarnost, vključno z vsemi intelektualnimi in čustvenimi zmožnostmi, predstavlja osnovo za njegovo harmonično vzgojo.
- Če je, kdaj in kako jim spregovorimo o Božji zavezi ljubezni z njim?
Ključnega pomena je najti metodo, ki je združljiva z verskim sporočilom. Torej metodo, ki ne omejuje vsebine, temveč jo posreduje, zlasti zato, ker je vsebina, o kateri govorimo, skrivnost neskončnega Boga, ki nam je razodeta kot neizčrpen vir bogastva. Katera metoda nam torej pomaga to storiti na način, s katerim se izognemo nevarnosti, da bi med Boga in otroka postavili sebe in svoje izkušnje? Zato potrebujemo metodo, ki zagotavlja pričakovano objektivnost in izogibanje tveganju, da bi Božjo besedo zameglili z lastnimi besedami.
Pripravljeno okolje
Atrij je prostor molitve, v katerem delo in učenje sama po sebi postaneta molitev in kontemplacija.
Tišina
Tišina je ključni element molitve. Tišina ni zgolj odsotnost hrupa, temveč je globlje umirjanje telesa, srca in uma, po katerem prisluhnemo Bogu in se mu bolj odpremo. Ohranjanje tišine je zelo pomembna dinamika pri verski vzgoji otrok. Tišina je nekaj, kar otrok išče in ljubi. Vsakdanji svet otroku ne nudi priložnosti, da postane »domač« s tišino. To je posebna ponudba atrija.
Znamenja, čudenje, prilike
Oseba, ki premišljuje o znamenju, vidi stvarnost z naraščajočim čudenjem, ki je bistvena dinamika človekovega duha in tudi našega verskega življenja, temelj vsega razumevanja. Lastnost čudenja je posebna značilnost najmlajših otrok. Čudenje je zaklad, ki ga je treba negovati v duhu otroka. Čudenje je sad kontemplativnega duha v nas. Poleg osnovnih znamenj obstajajo tudi druga, ki so zasedla ključna mesta v krščanskem izročilu: voda, kruh in vino. Kako čudovito lahko prispevamo k verski vzgoji otrok, ko jim predstavimo ta znamenja iz Svetega pisma in bogoslužja ter jim pomagamo prepoznati njihov bogat pomen. To lahko najlažje naredimo ob prilikah (Jezusova učna metoda), ki jim pripada posebno mesto med svetopisemskimi znamenji. Priliko običajno sestavljata dva dela: prvi je vzet iz vsakdanjega življenja, drugi pa iz presežne ravni stvarnosti. Ti dve ravni sta kot dve tirnici, ki vodita našo meditacijo in nam pomagata iti dlje in globlje. Pripoved ali dogodek prilike je kot fasada hiše, za katero se skrivajo številne osebe, napolnjene z mnogimi zakladi. Če želimo vstopiti, moramo hoditi spoštljivo in počasi, skoraj po prstih. Ponuditi otrokom prilike na enak način, kot bi jim ponudili zaklad, da se ukoreninjeno globoko v njih in lahko črpajo iz njih, čeprav ne vemo, kako in kdaj. Ko z otroki govorimo o Bogu, je dragoceno ozavestiti, da sporočilo, ki ga oznanjamo, ni namenjeno samo otrokom, temveč tudi nam. oznanjanje Božje besede ne pomeni, da prevzemamo vlogo strokovnjaka, temveč da preprosto služimo Bogu in otrokom.
Otrokom pomagati odkriti in uživati v navzočnosti Nekoga, ki je z njimi že od prvega trenutka njihovega življenja. Obstaja Oseba, ki jih kliče po imenu in z njimi zgradi najbolj trden in trajen odnos ljubezni. To je Nekdo, ki jim daje lastno življenje in luč, samega sebe, da bi imeli »življenje v obilju« in da »bi bilo njihovo veselje popolno«. Otrokom pomagamo, da se začnejo zavedati glasu, ki jih kliče po imenu in so pozorni nanj. Ta glas jih sprva kliče k bivanju, šele nato k delovanju. Naš cilj je pomagati otrokom, da se zaljubijo v Boga zaveze, Boga, ki nas nenehno išče, »nam govori« po darovih in nas vabi, da se mu približamo in se veselimo, ker nas tako močno ljubi. Otroštvo je čas mirnega in spokojnega uživanja z Bogom, čas zaljubljenosti, ki je bistven temelj otrokovega moralnega življenja. Verska vzgoja se osredotoča predvsem na pomoč otroku, da uživa v odnosu z Bogom v globokem zavedanju in velikem čudenju. To seme je zmožno obroditi takojšnji sad v njihovem življenju, ki je najčudovitejši sad od vseh sadov – uživanje v Božji navzočnosti.
Otrok je v središču naše pozornosti od trenutka, ko se najavi. Je pa hkrati tudi v središču Božje pozornosti. Bog s svojo stvariteljsko besedo »Bodi!« ni bil navzoč le v trenutku otrokovega spočetja, temveč ga želi nenehno voditi k polnosti življenja, tako kot vse stvarstvo.
Otroku pomagamo, da duhovno življenje v njem raste in se razvija do »popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti.« (Ef 4,13) najbrž nihče ne pomisli, da bi otroka vzljubil in od njega pričakoval odziv ljubezni šele ob vstopu v šolo. Starši dojenčka vodimo, da bo vedno poznal našo ljubezen. In če je takšna želja v starših, kako neizmerna je šele ta želja v Bogu! »Otrok od prvega trenutka dalje potrebuje in pričakuje pozornost, nežnost, varnost, ljubezen. To hrepenenje po ljubezni je tako neizmerno, da ga niti najbolj ljubeči starši ne morejo zadovoljiti. Zadovolji ga lahko le brezpogojna Ljubezen, ki je Bog.« Da otroku damo, kar je bistveno, da mu približamo Ljubezen, mu omogočimo, da se zaljubi v Ljubezen.
Kažipot, kako otroku pomagati, da bo sam doživljal odnos z Bogom. S tem mu bomo dali ključ za poslušanje, kaj mu govori Bog, kako pri njem iščemo moč za življenje, ki bo v polnosti izpolnjeno v večnosti. (S. Darjana Toman OSU, Ljubljana, Dobri pastir in otrok)
Po vsej Sloveniji atriji delujejo od leta 2002, v Novem mestu smo atrij za starostno skupino 3-6 let odprli v šolskem letu 24/25. Tudi letos lepo vabimo k vpisu.
Za prijave in več informacij lahko pišete na e-naslov: katehezadp.nm@gmail.com