Novomeška kapiteljska cerkev sv. Nikolaja, ob ustanovitvi novomeške škofije povzdignjena v katedralo, je skozi stoletja doživela številne predelave, dozidave in popravila. Ta so zapustila na njeni arhitekturi in opremi neizbrisno sled različnih stilnih tokov vse od srednjeveške gotike do eklekticizma prvih dveh desetletij 20. stoletja. Mogočnemu prezbiteriju je uspelo ohraniti zadržano gotsko občutje prostora, ki ga je v ladji prekrila radoživost baroka. Barokizirano, a v osnovi še srednjeveško ladjo plemeniti vrsta Metzingerjevih slik iz časa ok. leta 1733, izjemen poudarek pa ji daje rokokojsko razgibana orgelska omara iz leta 1766. Z njo je baročna oprema cerkvenega prostora dosegla enega svojih najbolj kvalitetnih viškov, ki vse do danes ni bil presežen. Zasluge za to ima kar nekaj uglednih mož in visokih cerkvenih dostojanstvenikov, tesno povezanih z novomeškim kapitljem na eni in goriško nadškofijo oz. njenim semeniščem na drugi strani, večino pa druži tudi isti rojstni kraj – Vipava. Pa pojdimo po vrsti.
Ko je bila leta 1752 ustanovljena nadškofija v Gorici, je bil za njenega prvega nadškofa in metropolita imenovan Karel Mihael grof Attems, ki je ga leta 1756 cesarica Marija Terezija imenovala tudi za novomeškega prošta, in sicer z namenom, da bi z dohodki proštije lažje uresničil svoj načrt ustanovitve goriškega semenišča. Kot goriški nadškof Attems seveda ni mogel imeti svoje rezidence v Novem mestu, zato je na Dolenjsko poslal svojega namestnika. Najprej je bil to Anton Mateg, po njegovi smrti leta 1762 pa je Attems na mesto kapiteljskega dekana imenoval svojega osebnega zaupnika in zanesljivega sodelavca, rektorja goriškega bogoslovja Martina Jožefa Jabacina. Ta je v proštovem imenu vodil vse kapiteljske posle, bil je tudi arhidiakon za Dolenjsko, po Attemsovi smrti pa je leta 1775 postal 22. novomeški prošt.
Dekan Jabacin se je resno lotil svojega pastoralnega dela, cenil pa je tudi lepo bogoslužje, ki ga pomembno sooblikuje cerkvena glasba. Zato je dal leta 1766 v kapiteljski cerkvi na svoje stroške napraviti nove orgle. Njihovo izdelavo je zaupal takrat še malo uveljavljenemu orglarju Frančišku Ksaveriju Križmanu, ki je bil tako kot Jabacin doma iz Vipave, svoje obrti pa se je izučil v Benetkah pri slavnem orglarju, Dalmatincu Petru Nakiću. Jabacinova odločitev verjetno ni bila naključna. Križman je na Kranjskem že izdelal nove orgle za cerkev v Ribnici, da je dobil naročilo za novomeške pa so verjetno pripomogla tudi priporočila iz Jabacinovih prijateljskih krogov. Koliko je bil pri naročilu kapiteljskih orgel vključen goriški nadškof in novomeški prošt Attems, ostaja zaenkrat še nepojasnjeno. Spregledati pa ne smemo Jožefa Križmana, ki je kot ravnatelj goriškega semenišča nasledil Jabacina, s katerim sta po njegovem odhodu v Novo mesto vzdrževala pismene stike. Jožef Križman, bratranec orglarja Frančiška Ksaverija Križmana, je gotovo priporočil svojega sorodnika, posebno zato, ker se je ta izučil pri enem najboljših beneških orglarjev.
Usklajevanja glede novih orgel so trajala nekaj let, postaviti je bilo potrebno tudi nov pevski kor. Dendrološke raziskave njegove lesene konstrukcije, ki jih je poleti 2007 izvedel Oddelek za lesarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani, so pokazale, da je bil les za hrastovo konstrukcijo v osrednjem delu kora, ki se lepo ujema s tlorisno velikostjo Križmanove orgelske omare, posekan neposredno po letu 1762. Vsaj enkrat je bil v Novem mestu tudi sam orglar Frančišek Ksaverij Križman, verjetno aprila leta 1764. Orgle, ki jih je delal v Vipavi, so bile na novomeški kor postavljene v jeseni leta 1766. Dekan Jabacin je k njihovemu blagoslovu na god sv. Karla Boromejskega (4. 11.) povabil goriškega nadškofa in novomeškega prošta Attemsa, vendar ta ni mogel priti v Novo mesto.
Križmanove orgle, ki so imele dvanajst registrov, so bile večkrat popravljane. Večji poseg je bil v letu 1859, ko je orglar Janez Mandlin iz Trebnjega orgle povečal in jim dodal nekatere dekorativne elemente. Leta 1901 so Križmanovo baročno omaro po tedanji modi prebarvali v rjave tone tako, da je bila barvno usklajena z novogotskim oltarjem. Leta 1904 pa je prošt Sebastijan Jožef Elbert naročil nove orgle, ki jih je izdelala orglarska delavnica bratov Mayer iz Feldkirchna na Vorarlberskem v Avstriji. Toda takrat so v staro baročno omaro vstavili le nov, enaindvajset registrov obsegajoč instrument in verjetno namestili tudi uro.
Spomladi leta 2006 je prošt Jožef Lap odločil, da cerkev dobi nove orgle. Takrat je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto tudi izdal kulturnovarstvene pogoje. V njih je navedel, da se stara orgelska omara ohrani v isti obliki in velikosti, potrebno pa je njeno strokovno neoporečno restavriranje, tako da bo dobila prvoten izgled, vanjo pa se namesti nov instrument, ki bo ustrezal omari in prostoru kapiteljske cerkve. Kljub temu so bile Mayerjeve orgle z baročno omaro razstavljene in shranjene v kaščo, na pevski kor, ki bi ga bilo potrebno povečati, pa naj bi postavili nove.
Pri sondiranju posameznih delov lesene omare v začetku leta 2007 se je pokazalo, da je pod sekundarnimi premazi v rjavem tonu (»floder«) v celoti ohranjena prvotna rokokojska poslikava v slonokoščeno belih in svetlo modrih tonih s fino zlato marmorizacijo, poudarjena z izrezljanim in pozlačenim okrasjem v obliki akantovja ter školjk. Zato je bila sprejeta odločitev, da se baročna omara ohrani v prvotni obliki in velikosti ter da se ji z restavriranjem vrne izvirna podoba, vanjo pa umesti nov instrument. Pri tem so bili odstranjeni nekateri kasnejši dodatki, npr. ura in izrezljane zavese nad prospektnimi piščalmi. Rdeče pobarvane zavese so bile namreč Mandlinov dodatek in so popolnoma zapirale prostor nad prospektnimi piščalmi. Križamanove orgle so imele nad prospektnimi piščalmi popolnoma odprt prostor do celotnega oboka. Tedaj za prospektnimi piščalmi na manualni sapnici ni bilo višjih piščali. Globoko v ozadju so bile le temno pobarvane lesene piščali pedalnega registra (kontrabas), zato je bilo ob pogledu na orgle iz ladje nad prospektnimi piščalmi videti temno praznino. Da bi sledili temu prvotnemu vizualnemu vtisu, posebno še, ker je za prospektom v sedanjih sodobnih orglah veliko število višjih lesenih in kovinskih piščali, je nameščena temna platnena zastirka (maska). Ta zakriva vsebino orgelske omare in daje vtis originalne globine. Da bi lahko maksimalno povečali število registrov, je bil izdelan nov pozitiv, čeprav ga Križmanove orgle niso imele. Novi pozitiv, vpet v zidano ograjo pevskega kora, zapolnjuje prostor Mayerjevega igralnika, njegova oblika in tonska obdelava pa povzemata značilne elemente Križmanove omare. S tem je novomeška stolna cerkev obdržala zelo kvaliteten kos baročne opreme, slovenski prostor pa edino še ohranjeno orgelsko omaro našega baročnega orglarja Frančiška Ksaverija Križmana.
Za pomoč pri strokovnih odločitvah se zahvaljujem kolegu dr. Blažu Resmanu in prof. Milku Bizjaku.
mag. Marinka Dražumerič,
višja konservatorka na ZVKDS OE Novo mesto