Prava osvežitev je, ko človek dobi kakšne pozdrave, posebej še, če jih ni pričakoval. Vaš gospod župnik me je prijazno povabil, naj že pred nastopom službe pošljem tak kratek pozdrav vsem, s katerimi se bomo od avgusta naprej srečevali kot oltarno občestvo na Kapitlju, kar prav rad storim.
Tisti, ki ste že kdaj poromali na Žalostno goro, veste, da sem (bil 23 let) tam župnik. Med vas ne prihajam kot popoln tujec, saj so se naše poti že do sedaj kar nekajkrat križale. Naš domači župnik msgr. France Dular je pogosto pripovedoval različne zanimive zgodbe in anekdote iz svoje mladosti, ki jo je preživel ob g. proštu Štruklju. Ko sem prišel v bogoslovje, je postal moj sošolec vaš rojak g. Slavko Judež, s katerim sva si v prvem letniku delila sobo. Tudi on je veliko govoril o Kapitlju. Eno leto sem septembrsko prakso preživel med vami – takrat, ko je bil blagoslov pošte na Novem trgu. Kasneje sem se kot duhovnik na Kapitelj vračal večkrat. Včasih samo da pozdravim kapiteljsko družino: g. prošta Lapa, kanonika Erklavca, vikarje, s. Judito, s. Lidijo in Ančko. Spet drugič ‘službeno’. Spomnim se, da sem vsaj dvakrat imel sklep češčenja, prvič kot novomašnik in drugič ob koncu priprav na sveto leto 2000. Lahko vam tudi povem, kaj sem takrat pridigal. 🙂 Prva misel (1999) bo kmalu spet aktualna, saj je pred nami sveto leto 2025: »Današnji praznik celodnevnega češčenja je priložnost, da – preden odprete svetoletna vrata – še enkrat razmislimo, zakaj smo potrebni odrešenja, se razveselimo tega velikega daru in storimo vse, da bo zaradi našega pričevanja svet lažje sprejel Odrešenika.« Druga (1996) pa je hkrati moja prošnja, ki je aktualna ves čas: »Bodimo povezani v molitvi. Vsak duhovnik nosi svoj poklic v krhki posodi človeške slabosti. Na dan nove mašne novomašnik dobi novomašni križ. Nikomur pa ne smemo naložiti križa, če mu ga potem ne pomagamo nositi.«
Od kar je v Novem mestu škofija, smo se potem ob različnih slovesnostih videli še večkrat. Zdaj pa prihajam med vas.
Verjamem, da bomo tem spominom v naslednjih letih dodali še veliko novih. Skupaj lahko naredimo veliko. Vem, da ste mnogi radi sodelovali že do sedaj, zato upam, da boste tudi vnaprej. Povabljeni pa še drugi! Župnija je živa in dogajanje v njej pestro, ko župnijski utrip postane ‘naša skupna skrb’.
Privoščite si prijeten oddih. Septembra pa korajžno skupaj začnemo novo pastoralno leto.
Vse prav lepo pozdravljam!
Klavdio Peterca
