Beseda sinoda prihaja iz grškega synodos in pomeni zborovanje. Sinoda pa ima tudi drug pomen. Grški synodos je sestavljenka iz syn (skupaj) in hodos (hoditi, potovati). To je pomen, h kateremu teži tudi papež Frančišek: sinoda naj ne bo le zborovanje škofov, ampak mora biti pot, ki jo bomo prehodili vsi verniki skupaj kot Cerkev, vsi različni udje tega skrivnostnega Kristusovega telesa.
Posebnost sinode je, da je pot tudi cilj. Namen sinode je, da se pogovarjamo in poslušamo med seboj. Sinodalni pogovor je potekal na treh ravneh: na ravni krajevnih cerkva (škofij in škofovskih konferenc), na celinski ravni in na svetovni ravni. Ves postopek bo trajal dve leti. Sinoda se sklene z rednim zasedanjem škofovske sinode. Pravi cilj sinode pa je, da se sinodalni pogovori nadaljujejo tudi po koncu uradnega dela.
Sinoda je proces v katerem sodelujemo tudi laiki. Sinoda je pot nenehnega izpraševanja ali je to, kar živimo v Cerkvi sad Svetega Duha in kam nas vodi Sveti Duh? Sinoda želi sprožiti večje medsebojno sodelovanje v Cerkvi. Sadovi sinode se bodo poznali v vsaki skupnosti posebej. Bolj ko bomo pripravljeni poslušati drug drugega, več sadov bomo odnesli. Temeljno sinodalno vprašanje se glasi: Kako se danes v naši krajevni Cerkvi uresničuje »skupna hoja« v oznanjevanju evangelija? H katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi v tej »skupni hoji« rasli?
Poslanstvo
Sinodalnost gre potem z roko v roki s poslanstvom, zato je nujno, da »krščanske skupnosti bratstvo delijo z moškimi in ženskami drugih verstev, prepričanj in kultur, pri čemer naj se po eni strani izogibajo nevarnosti avtoreferenčnosti in samoohranitve, po drugi strani pa izgube identitete«. V tem novem »pastoralnem slogu« se po mnenju mnogih kaže kot pomembno narediti »bogoslužni jezik bolj dostopen vernikom in bolj utelešen v različnosti kultur«.
Ubogi v središču
V sinodalnem dokumentu je veliko prostora namenjenega ubogim, ki Cerkev prosijo za »ljubezen«, razumljeno kot »spoštovanje, sprejetost in priznanje«, ki kot uboge vidi tudi migrante, staroselce, žrtve nasilja, zlorabe (zlasti ženske), rasizma in trgovine, zasvojence, manjšine, zapuščene starostnike, izkoriščene delavce. »Najbolj ranljivi med ranljivimi so otroci v materinem naročju in njihove matere, v korist katerih je potrebno stalno zagovorništvo«, beremo v besedilu zasedanja, ki pravi, da »se zaveda krika ‘novih revežev’, ki jih povzročajo vojne in terorizem, katerih vzrok so tudi »pokvarjeni politični in gospodarski sistemi«.