Dragi bratje in sestre!
Božični čas se je poslovil. Liturgična barva, barva mašnih oblačil, se spremenila iz belo-zlate v zeleno barvo, ki ponazarja življene. Po božičnem praznovanje se vračamo v običajno življenje. Naša življenja pa niso običajna že skoraj eno leto. Pred letom dni smo spremljali prve posnetke neke kitajske pokrajine in mesta v njem, kjer so odkrili novo bolezen in uvedli težke ukrepe. Pred enim letom se nam je zdelo to oddaljeno, mogoče celo nepomembno. Danes pa še kako vemo, da bolezen ni nič več oddaljena in nikakor ne moremo reči, da epidemija ne vpliva na nas vse.
Toda branje v cerkvi nas vseeno opozarja na normalno in običajno, saj se zaradi pandemije Božja beseda ni spremenila. Drugačni smo le mi, poslušalci besede. Kaj nam torej danes in za ta teden govori Božja beseda. V evangeliju smo poslušali poklic učencev, kot ga je zapisal apostol in evangelist Janez. Ker je besedilo kratko se lahko nekoliko dlje zadržimo pri njem.
- Prva oseba današnjega evangelija je Janez Krstnik. Janez Krstnik je zadnja oseba stare zaveze, kot radi rečemo pokaže na osebo Jezusa Kristusa. On pokaže in reče: »Glejte, Jagnje Božje!« Posledica tega vzklika je, da dva njegova učenca takoj stopita na pot za Jezusom. Dva, ki sta se navduševala ob Janezu in njegovem življenju v puščavi, sta takoj, ko je njun učitelj pokazal na Jezusa, zapustila njega in šla za Njim.
- Še ena posebnost se kaže v današnjem odlomku, ki ga poslušamo. V ušesih nam odzvanja besedna zveza »kar pomeni«. Trikrat se ponovi slednja zveza. Zakaj? Kot da ne bi razumeli, kaj pomeni beseda. In res je ne razumemo: besede Rabi, Mesija, Kefa, so besede hebrejščine in zato za nas, ki danes poslušamo in tudi za ostale narode nerazumljive in so potrebne razlage, obrazložitve.
- In tretja stvar današnjega evangelija. Veliko prenašanje sporočila kdo je Jezus. Janez Krstnik pove učencema, Andrej eden od učencev pove svojemu bratu Simonu in tako se je širila novica o Jezusu.
Današnja božja beseda je torej sporočila nam ki danes poslušamo:
- da je Stara zaveza, Sveto pismo, ki ga uporabljajo Judje, naravnana na Kristusa, kar je Janez Krstnik jasno pokazal in za resnico tudi dal svoje življenje,
- da je potrebna razlaga božje besede, da vemo njen pravi pomen: o tem nam govorijo stavki »kar pomeni«,
- in da se oznanilo o tem, »da je Jezus Jagnje Božje, Božji Sin, Mesija, On ki nas prihaja rešit« širi, kot virus. Ta je novico prinesel, ta jo je prenesel na svojega brata, oni je novico ponesel v svoje gospodinjstvo in tako naprej. Evangelij se širi od človeka do človeka, razširil se je med prebivalce tedanje Jude, kasneje Rimskega cesarstva. Končno je prišel vse do nas: na drugem koncu sveta in v povsem drugem času.
Sporočilo današnjega evangelija je mogoče sedaj malo lažje razumljivo. Skriva pa se še ena podrobnost. »Bilo je okrog desete ure…« kaj nam ta časovna opredelitev pove. Zakaj je evangelist 30 let po samem dogodku zapisal uro srečanja z Gospodom Jezusom? In zakaj mi danes po 2000 letih vedno znova preberemo ta podatek? »Bilo je okoli desete ure…« Mogoče bi kdo rekel, da je to literarno umeščanje, da popestri besedilo in, da doda verjetnostni moment. Mogoče tudi to drži, a bolj pomemben razlog je, da se srečanje z Jezusom vtisne globoko v naš spomin. Lahko rečemo, da celo uro, ko se je JEZUS srečal z nami v našem srcu ohranjamo kot največji zaklad.
Dragi bratje in sestre!
Danes potrebujemo nekoga, ki nam reče »glejte Jagnje Božje«. Da uzremo tistega, ki odvzema naše grehe in nam daje življenje. Danes nam to oznanja Cerkev. Danes nam ona kaže, kje stanuje Gospod Jezus. Brez nje ne moremo pravilno umevati Božje besede, danes nam ona govori tisto besedno zvezo »kar pomeni«. Mi smo pa tisti, ki stečemo do svojega brata in rečemo našli smo Mesijo, našli smo njega, ki nam daje smisel življenja, našli smo njega ki nam daje življenje. Bratje in sestre, ne obotavljajmo se svetu povedati, da smo srečali Njega– Odrešenika naših življenj. Amen