- 15. poglavje Lukovega evangelija bi lahko imenovali SVETOPISEMSKI ODDELEK ZA IZGUBLJENE IN NAJDENE …tu najdemo tri prilike, in sicer: o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu
- Te prilike je Jezus povedal, kot odgovor, odmev na godrnjanje pravičnikov, pismoukov in farizejev… »Ta sprejema grešnike in je z njimi «. .kritizirali so ga, ker se družil z izobčenci iz družbe
- Kaj Jezus sporoči s prilikami o IZGUBLJENI OVCI, DRAHMI in SINU?
1. DA SE VSAK OD NAS LAHKO TAKO ALI DRUGAČE IZGUBI ali se je izgubil…
2. PREDSTAVI BOGA KOT:
– PASTIRJA, KI IŠČE IZGUBLJENO OVCO
– ŽENO, KI IŠČE IZGUBLJENO DRAHMO
– OČETA, KI ČAKA IZGUBLJENEGA SINA
3. Jezus pove, da Bog sam išče človeka, ki se je izgubil, grešil…hodi za njim, da ne bi zamudil trenutka, ko bo človek pripravljen sprejeti njegovo odpuščanje. Pove, da se je on, Jezus, učlovečil zaradi nas ljudi in našega zveličanja, da je za nas trpel, umrl in vstal, da bi mi živeli.
4. V priliki o izgubljeni ovci jasno pokaže, da nihče od nas ni le številka, ampak je dragocen kot posameznik.
5. TUDI MI MORAMO, PO ZGLEDU DOBREGA PASTIRJA ISKATI DRUG DRUGEGA…DATI VEDETI, DA JE DRAGOCEN…DA KOGA POGREŠAMO….Iskati izgubljene na enak način, kot Jezus…brez očitkov, z ljubeznijo in usmiljenjem…
Jezus pa nam danes razodeva predvsem usmiljeno obličje očeta. Kakšen je bil oče iz evangeljske prilike?
– je človek, ki je vedno pripravljen odpustiti in ki upa proti vsakemu upanju.
– predvsem je presunljiva strpnost tega očeta, ko se mlajši sin odloči oditi zdoma. Lahko bi mu ugovarjal, saj je vedel, da še ni dovolj zrel. A namesto tega mu je dovolil odpotovati, četudi je predvideval možna tveganja. Tako Bog ravna z nami: pušča nas svobodne, tudi, da se zmotimo; ko nas je ustvaril, nam je namreč dal veliki dar svobode. Na nas je, da ga dobro uporabljamo.
– Vendar pa je bila ločitev od sina samo fizična. Oče ga vedno nosi v svojem srcu in poln zaupanja pričakuje njegovo vrnitev. Cesto opazuje v upanju, da ga bo zagledal. In nekega dne ga je zares zagledal, ko je bil še daleč.
– Ko ga je videl, se mu je zasmilil, tekel mu je naproti, ga objel in ga poljubil. Koliko nežnosti! Ta sin ga je hudo polomil. Toda oče ga je tako sprejel.
– Očetova drža je enaka tudi do starejšega sina, ki je bil vedno doma, a je sedaj ogorčen in ugovarja.
A) Oče vidi živega sina, (bil je izgubljen in je najden),
B) starejši sin pa vidi le tisto, kar je mlajši zapravil. Zanj je bil mlajši brat že dokončno mrtev, odpisan, za vedno izgubljen…Srečen v svojem napuhu in pravičniški drži bi bil, če bi tako ostalo.
* Oče starejšega sina vabi k odpuščanju. Odpustiti ni vedno lahko ker:
a) se moram odpovedati iskanju le svoje pravice. NEPOPUSTLJIVOST, ZAKRKNJENOST KLJUB PROŠNJI ZA ODPUŠČANJE, je sad napačnega čuta za pravičnost, kar je lahko posledica napačne vzgoje ali značaja
b) se moram odpovedati povračilu (maščevanju)
c) moram ljubiti zastonj (brez koristi)…
Težko je odpustiti v pravičniški drži, drži vzvišenosti, lakoti po povračilu; če je drugi zame le TA…TVOJ SIN in ne MOJ BRAT, MOJA SESTRA in si ne priznam, da sem tudi sam grešnik, potreben odpuščanja…POTEM GRE…
Nebeški Oče nas danes objema z rokami ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, da bi iz tega objema, iz te dragocene izkušnje, lahko to storili tudi drug drugemu.
Usmiljenje je drža Boga, je njegova osebna izkaznica, ko nas sprejema, nas objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem…PP Frančišek