Ena izmed manj prijetnih izkušenj, ki jih imamo je NEMOČ.
O nemoči govorimo, ko gre življenje »po svoje«: naše, drugih, podjetja, mesta, države, sveta…
- izguba zdravja (viroze): nemoč in odvisnost od drugih
- ignoriranje naših idej, načrtov
- radi bi nekaj spremenili in tudi vemo kako, pa res ne zmoremo sami, ni pa nikogar, ki bi pomagal…
Po drugi strani pa je, bolj kot kdaj koli, nenehno v ospredju želja po moči in človek, ki je močan je cenjen, spoštovan:
- telesna moč (mišice, vaje, proteini, zdrava prehrana…)
- moč v besedi (avtoriteta, ki je lahko realna in temelji na znanju, dosežkih, dejanjih torej…ali navidezna, pridobljena z vplivom, vezami…).
Ali je nemoč vedno nekaj slabega? Ali lahko kdaj govorimo o MOČI NEMOČI? Poiščimo odgovor na vprašanje v luči današnje Božje besede:
Evangelist Luka nas povede na obalo Genezareškega jezera (LK 5, 1-11), kjer je bil Jezus in učil. »Množica je pritiskala nanj« in lahko rečemo, da je bil pred toliko množico »nemočan«, zato se ozre naokoli in ob bregu jezera zagleda dva čolna, ob njiju potrte ribiče, ki izpirajo prazne mreže…En čoln je bil Simonov in pripravljen ga je bil posoditi Jezusu, da bi iz njega učil ljudi. Simon in Jezus sta se vkrcala v boren čoln. Jezus prosi Simona, da odrine malo od brežine. Ko neha učiti pa reče Simonu: »Odrini na globoko«
Glejte: Jezusova »nemoč« pritegne v njegovo bližino Simona in prav tisto uro Jezus vstopi ne samo v njegovo barko, vstopil je v čoln njegovega življenja. To je Jezusov način pristopa k človeku: sam postane ubog, da bi obogatil druge. Tudi Samarijanki je rekel: »Daj mi piti!« in nato ji je dal »žive vode«, samega sebe… Jezusova »nemoč« pri Simonu in pri Samarijanki postane vir moči zanju….
Jezus je vedel tudi za Simonovo nemoč, razočaranje, žalost…. Po celi noči lovljenja sedaj ribiči izpirajo prazne mreža. In spet Jezus nekaj »prosi«, da bi lahko podaril še več. »Vrzite mreže za lov!«. Simon, izkušen ribič, ki je vedel, da se lovi z mrežo ponoči in ne podnevi ne more, da ne bi rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli!« Ubesedil je svojo (njihovo) nemoč. »Nič ujeli«, mreže so prazne, družinam nimamo kaj prinesti, napor zaman… A Simon še doda: »Toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo«. In mreža se je napolnila… Nemoč praznih mrež ribičev je postala moč ulova, polnih mrež.
Simon Peter doživi, da je človeška nemoč velikokrat vstopno mesto za Božjo moč. Ko mi naredimo vse kar moramo in znamo, potem mreže izročimo Jezusu… Bog deluje tam, kjer je človek nemočan.
Kolikokrat slišim Simonove besede: »Vso noč smo se trudili a nič ujeli«, iz ust staršev (vse smo naredili, pa gredo otroci povsem drugo pot), iz ust sozakonca (ki se trudi, da bi zakon obstal, da bi družina ostala skupaj), iz ust podjetnika (ki se trudi rešiti podjetje, da bi ljudje imeli delo, plačo, zavarovanja, pa ni vsem v interesu, želijo le dobiček)…slišim starejše v domovih (trudili smo se, sedaj sem pa sam); učiteljev (delamo vse kar zmoremo in znamo, pa ni vedno posluha in podpore pri starših, nadrejenih).
So situacije, ko se zdi, da je naša nemoč prevelika in iz nje ne bo nastalo nič dobrega. Kaj pa takrat? Takrat pa nam ostane kar je storil Peter, ko se je potapljal med valovi in zaklical: »Gospod, reši me« (Mt 14, 30). Ko stojim ob težko bolnem človeku, ko tolažim svojce umrlega, ko ko ko…ko sem nemočan z nemočnimi. Takrat je pomembno, da sem z njimi, da ne zbežim v svoji nemoči, da ne obupam nad »praznimi mrežami« in jih izročam Jezusu: bolečino in nemoč bolnih, žalost žalujočih, samoto osamljenih…
Velikokrat v življenju moram biti kot Simonov borni čoln, ob pravem času na pravem mestu, da lahko Jezus stopi vanj, da uči, tolaži, iz nemoči naredi moč (velikokrat za svojce).
Vendar je lahko nemoč tudi moč, nov začetek, novo spoznanje. Peter je moral doživeti dejstvo »praznih mrež« in na drugi strani čudežni ribolov, da je vse življenje vedel, da je Bog tisti, ki daje rast, da je on, (da smo mi), le sejalci in še to velikokrat v pusto zemljo in tudi ne s plemeniti semenom. Vedel je, da je njegova nemoč ne le poraz, temveč vstopno mesto za Božjo moč.
__________
Vir: Marko Rijavec, Moč nemoči
Božo Rustja, Tvoje obličje iščem