Kakor se je Mojzes povzpel na Sinaj, kjer je prejel deset zapovedi, se Jezus povzpne na goro in oznani blagre.
Kar je prejel Mojzes na Sinaju in blagri, ki jih je oznanil Jezus na Gori, oboje je kažipot tistemu, ki želi priti na željeni cilj, doseči Boga. Sv. Bernard pravi: »Pot k Bogu je sicer ozka, a dovolj označena, z dvojnimi smerokazi: zapovedmi in blagri«.
Sv. Mati Terezija iz Kalkute pa pravi o blagrih: »Ko jih prebiram strmim od čudenja, a tudi onemim od nemoči«.
Blagor…Jezus je uporabil ustaljeno besedo tistega časa. Tudi Sveto pismo namreč razlikuje med srečen in blažen. Besedo sreča uporablja za »dobro se počutiti«, izraz blažen pa uporablja za tistega, ki je blizu Bogu. Že omenjeni sv. Bernard daje naslednjo primerjavo: »Kdor je na poti in je našel zavetišče ob nenadni plohi, je srečen… Drugi pa kljub dežju nadaljuje pot in je hitreje na cilju…Je sicer moker, drugi ga bodo morda pomilovali…On pa doživlja v sebi blaženost, dosegel je cilj«.
Zgodba pripoveduje, da sta dva moža sedela na klopi in priletel je metulj sreče. Prvi se je odločil in letal za njim, ni ga mogel ujeti. Drug je prekopal vrt, posejal rože, nanje je metulj sreče velikokrat priletel…
Prave sreče ne dosežemo tako, da neprestano tekamo naokoli, da bi jo ujeli…Metulj sreče sede na cvetje naših dobrih del…
In ta zgodba nam razodeva, čemu so blagri marsikomu tako tuji. Jezus namreč ni rekel blagor vam, če mislite da ste najpametnejši, blagor vam, če ste zaradi bogastva mogočni, blagor vam, če se vas vsi bojijo, blagor vam, če imate vsemogoče zveze, blagor vam, če ste po merilih sveta najlepši…Vse našteto: znanje, imetje, lepota…je pomembno, ni pa še zagotovilo za notranjo srečo…
In Jezus predstavi svojevrstno alternativo…zavedajoč se, da ta pot ni enostavna, da ni bližnjica, vodi pa do cilja.
Ustavimo se le pri dveh blagrih, ki jih zapiše evangelist Luka:
»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo«. Uboštvo lahko pomeni usiljeno revščino, ki razčlovečuje in se je proti njej potrebno boriti…pomeni pa tudi svobodno izbrano uboštvo, kot življenjski slog in ta pomen ima v mislih Jezus, ko blagruje uboge…gre pravzaprav za nenavezanost na vse materialno…gre za izbiro svobode do vsega kar me obdaja…
Dva človeka sta gledala sončni zahod…prvi se ga veseli, ga občuduje…drugi pa pravi…kaj mi pomaga, ko ga ne morem imeti…Kdor hoče imeti vse, ima vedno premalo in se ničesar ne zna veseliti…Ne veseli ga nič za kar ne more reči, to je moje…Prostovoljna izbira uboštva pomeni izbira veselja in hkrati svobode…Zasvojenost z dobrinami omejuje…in danes smo zapadli suženjstvu mnogih potreb, ki jih vzbujajo reklame…Jezus pa nas uči, da srečen ni kdor lahko poteši vse potrebe ampak tisti, ki ima čim manj potreb, ki jih mora zadovoljiti… S tem blagrom nas Jezus postavi v resničnost: biti bogat ne pomeni nujno biti srečen in biti srečen ne pomeni nujno biti reven. Opozori tudi na resničnost, da je velikokrat tisti, ki ima bogastvo v skušnjavi, da postane zagledan vase, nemogoč, neobčutljiv za stisko drugega, oblasten. Seveda, takšen ali še hujši lahko postane tudi človek, ki nima bogastva in zavida vsem in vsakomur kar ima in v zagrenjenosti tudi s tistim kar sam ima ne naredi nič.
Poglejmo še drugi blagor: »Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti, smejali se boste. …Kdo se veseli žalosti? Kdo upa drugemu reči, blagor ti ker si žalosten?
Jezus blagruje tiste, ki se zavedajo, da nobeno zemeljsko veselje ne more povsem zapolniti hrepenenja človekovega srca in zaradi tega ne obupajo: ne nad seboj in ne nad drugim. Blagruje tiste, ki se zavedajo, da sreča ni metulj, ki bi ga ujeli. Blagruje tiste, ki se ne čutijo poražene ob spoznanju, da edino tisti, ki je naše srce ustvaril tudi najbolj ve, kaj ga res lahko osreči. In On ga osreči, če mu srce odpremo, če ga vanj povabimo. To je neštetokrat potrjena izkušnja.
Sv. Avguštin je vso mladost iskal srečo in popolno veselje tam, kjer je mislil, da ga bo našel, (v veseljačenju, slavi, spolnosti ipd.), bil pa je vse bolj prazen. In končno, ko najde Boga, izreče tisto ugotovitev: »Nemirno je naše srce Gospod, dokler se ne spočije v Tebi«.
Seveda velja ta blagor tudi tistemu, ki je sočuten in pozoren, da začuti žalost drugega, da je sposoben obrisati solzo žalosti in podariti žalostnemu žarek Božjega upanja, včasih le z bližino ali kretnjo ali besedo.
Blagri nas vabijo k plavanju proti močnemu a velikokrat varljivemu toku (ali cunamiju), ki zahteva določeno ravnanje, da si »in«, ki obljublja bližnjico do sreče, ki zahteva, da ne poslušaš srce ampak reklame, ki hoče, da smo v nenehnem hrupu, da ne bi slišali glas vesti (in po njem Boga)…
To je vedno naporno, toda pri izviru je več kisika…Potrebna je moč in Gospod se nam v obhajilu sam daje v hrano, da bi zmogli in pomagali tudi drug drugemu…Blagruje nas, če hočemo, če se ne vdamo, če vztrajamo…in počasi pride trenutek, ko zmoremo tudi sami sebi reči blagor mi, splačalo se je, lepo mi je…Bliže smo Bogu, lepše je.
Amen.