1. Prvo berilo je znan opis dogodka, kako se je Jahve v gorečem grmu sredi puščave razodel Mojzesu, razodel se mu je sredi njegovega pastirskega dela. Ko se Mojzes približa grmu, ki je gorel a ni zgorel, sliši besede: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja« (2 Mz 3,5). Kjer se Bog razodeva, je vedno svet kraj. Tudi mi, ki smo zbrani v svetišču, bi se lahko sezuli, saj smo na »svetem kraju«. Sezuti se pravzaprav pomeni popolnoma se izročiti skrivnosti Božje prisotnosti.
Po tem srečanju Mojzes izroči samega sebe tako razodetemu Bogu in dobi nalogo izpeljati Izraelce iz Egipta v svobodo obljubljene dežele.
Ko to premišljujemo lahko prepoznamo zase podobno poslanstvo. Po krstu in birmi smo povabljeni, da ne le Boga slavimo ampak tudi druge vodimo k njemu. Danes nas Bog konkretno vprašuje, kdo v naših družinah, sorodstvu, sosedstvu, v šoli, službi, med prijatelji….je takšen, da ga je potrebno izpeljati iz kakšnega njegovega suženjstva, ki ga je oddaljilo od Kristusa, Cerkve, in ga je potrebno pripeljati v obljubljeno deželo.
2. EVANGELIJ pa poroča o Galilejcih, ki jih je Pilat dal pobiti, in o osemnajstih žrtvah, ki so našle smrt pod ruševinami stolpa pri Siloi. Množica je želela od Jezusa slišati obsodbo Pilata ali Galilejcev in onih osemnajst, češ, da so gotovo bili grešniki in se jim je to zato zgodilo.
a. V prvem primeru je bila smrt posledica človekove odločitve (Pilat je gradil vodovod za Jeruzalem, potreboval je denar in sklenil, da ga bo vzel del iz tempeljske zakladnice. Judje protestirajo, Pilat med protestnike pomeša v Jude preoblečene svoje vojake, ki so pričeli pretepati množico. Bilo je veliko mrtvih in ranjenih. Njihova kri (Judov), se je pomešala s krvjo darovanih živali), v drugem pa naravne katastrofe (porušil se je stolp mestnega obrambnega obzidja, ruševine so ubile 18 ljudi). Gre za večno vprašanje, KAKO JE MOGOČE, DA BOG DOPUŠČA, DA NEDOLŽNI TRPIJO.
b. Jezus je uporabil to priložnost, da poda KLJUČ ZA RAZUMEVANJE TAKO ZGODOVINSKIH, KOT NARAVNIH DOGAJANJ. Zlo, ki ga srečujemo v svetu, je skrivnostno povezano z grehom, a kljub vsemu dogajanje ne uhaja iz Božjih rok, ki držijo v rokah ves svet. Res je, da zlo, ki ga kdo doživlja, ni vedno nujno povezano z njegovim osebnim grehom, je pa povezano z nekim grehom posameznikov ali celo grešnimi strukturami v družbi. A res je tudi, da smo vsi grešniki. A Jezus želi poudariti, da je z Njim prav greh postal tudi prostor odrešenja, saj On rešuje prav iz greha. A rešitev je mogoča le po spreobrnjenju. Jezus pove: »A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec« (Lk 13, 3).
c. SPREOBRNJENJE je v tem, da odkrijemo, kaj v korenini giblje naše življenje, in se odločimo za »obrat k Bogu«. Giblje nas lahko tudi zlo, ki nas preko strahu sili k vedno več imeti, k iskanju varnosti v »imeti«. Spreobrnjenje je novo ime za izhod, če imamo pred očmi Mojzesa in njegovo poslanstvo. Vidimo pa, da številnim Izraelcem ni prav nič koristilo, da so šli iz Egipta, ker niso šli iz samih sebe, iz lastne volje. (gledali so nazaj, hrepeneli po starih časih). Spreobrnjenje pomeni izhod iz starega načina mišljenja in delovanja. To je pot, ki osvobaja za sinovsko zaupanje Bogu. Ta osvoboditev prinaša tudi duhovni uvid, ki omogoča sredi zla in propadanja sveta videti Gospoda, ki nas je prišel rešit. Kdor tega se spozna, zapade v skušnjavo, da začne ljudi sam razvrščati med dobre ali slabe, lahko dojame zlo kot nekaj usodnega, nepremagljivega in to lahko vodi v brezizhodnost, obupanost.
Človek lahko zapade prepričanju, da je za človeka trpljenje samo po sebi samo zlo. Čeprav je trpljenje posledica zla, je vendar ob Kristusu lahko tudi okoliščina, ki človeku pomaga, da se obrne po pomoč h Kristusu in to pomeni spreobnjenje in odrešenje zla. Jezus sicer razmaskira vsako zlo, ki je v človekovem srcu, ga obsodi, kar pomeni, uniči, človeka – grešnika pa opraviči, reši.
d. Takšne ali drugačne nesreče, ki nas zadevajo, ne smemo videti kot Božjo kazen, temveč kot znamenje, ki nas kliče k spreobnjenju: spominjajo nas na naše meje in krhkost, ki nas opozarja, da nas vsak trenutek doleti lahko tudi telesna smrt, kar pa je lahko usodno za tistega, ki ni »spreobrnjen«, v živem odnosu z Bogom.
e. Prilika o smokvi, ki jo gospodar pusti rasti še eno leto, čeprav ne rodi sadu, pa sporoča, da Oče in Sin ljubeče skrbita za človeka in pričakujeta odgovor ljubezni, ne zaradi sebe, zaradi človeka. Za človeka je odgovor ljubezni nekaj tako naravnega, kot je naravno za smokvo, da rodi smokve. Človek se uresniči samo v ljubezni in tega si Bog želi. Zato podaljšuje čakanje še za »eno leto«. To je drama Božje ljubezni do človeka. To »leto« Božjega potrpljenja in usmiljenja je vsa zgodovina, je tudi moje in tvoje življenje.
BOG NAS IŠČE TUDI V NAŠIH GREHIH, NE DA BI NAS OBSODIL, AMPAK BI NAM PONUDIL ROKO REŠITVE.