»Spreobrnite se in verujte evangeliju« odmeva iz Galileje, kjer je Jezus začel oznanjati, po duhovnih vajah v puščavi. Te besede je duhovnik izrekel tudi v sredo, ko nam je posul pepel na glavo: »spreobrni se in veruj evangeliju«. Čemu vabilo k spreobrnjenju?
Kaj bi vi rekli? Razmišljamo skupaj.
1. Če odpremo Sveto pismo Nove zaveze lahko ugotovimo, da je največkrat zapisana beseda ljubezen, takoj na drugem mestu pa spreobrnjenje. K spreobrnjenju je klical Janez Krstnik (so se dali krstiti v znamenje nove poti) in Jezusov nenehni klic je to, ki je namenjen vsakomur. Pravi sv. Avguštin (ki je lahko govoril iz lastne izkušnje), da je klic k spreobrnjenju del Jezusovega veselega oznanila.
Če me Bog ali kdo drug povabi k spreobrnjenju to ni žalitev, češ »poglej kakšen si«, ampak je povabilo, da razvijemo talente, ki jih še imamo v sebi, je klic, da naredimo še nekaj na sebi, da vedno znova izčiščujemo Božjo podobo v sebi. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in dal nam je nekaj svoje ustvarjalnosti, da lahko delamo na sebi, začenjamo na novo, da bi v nas zasijalo tisto najlepše.
Spreobrnjenje je podobno kiparjevemu delu. Nekdo je občudoval Michelangelove kipe (Mojzes, David…) in vpraša umetnika, kako mu uspe ustvariti tako lepe kipe. In umetnik odgovori: »Jaz nič ne ustvarim…v kosu marmorja vidim podobo, ki jo je Bog vanj položil, nato pa z dletom odstranim kar ne spada zraven in nastane kip«. To je čudovita podoba poti našega spreobrnjenja: pred ogledalom ljubezni in resnice, v molitvi pred Bogom, videti, kar je Bog v nas položil in nato odstranjevati tisto, kar se je na Božji podobi v nas nabralo, jo pači, zakriva, obremenjuje..
Spreobrnjenje je možnost novega začetka in tako se spreminja svet, tako dela Bog po nas novo nebo in novo zemljo: samo sebe lahko spremenim in tako spreminjam svet….
2. Delo na sebi pa ni vedno lahko, za nekatere je že nekaj trenutkov tišine prevelik zalogaj. Takrat namreč spregovori naša notranjost, takrat spregovori srce, vse tisto, kar v hrupu in naglici nima možnosti. Včasih tudi telo ne zmore več in nas opozori, da se moramo ustaviti, si prisluhniti.. Lansko pomlad sem na onkološkem inštitutu v Ljubljani obiskal enega moža. V bolnišnico so ga pripeljali iz službe, kjer se je zgrudil, in mi pripoveduje: »Star sem 58 let, naporna služba, vse dni od doma, za obisk zdravnika ni bilo časa, družina se je navadila, da mora ata, mož delati…otroci so odraščali ne da bi bil z njimi…prijateljev ni imel, le poslovne partnerje… Sedaj diagnoza: agresivni pljučni rak«.
Solznih oči pripoveduje ne kaj vse je dosegel (bil je zelo uspešen in cenjen v svoji stroki), temveč o tem, zakaj vse ni imel časa: kako je bila žena brez moža, otroci brez očeta. Kako ni imel časa za prijatelje in mu je dobesedno čas vzel prijatelje. Kako ni bilo časa za mašo, praznovanja ipd. Večkrat ponovi: »Če bi imel še eno priložnost, bi marsikaj spremenil«. Me pogleda in vpraša: »Ali mi bo Bog dal še eno priložnost?«
Samo razmišljamo lahko, kolikokrat je ta mož morda preslišal klic po novi priložnosti? Ni imel moči, da bi začel drugače! Ni bil še čas za spremembo (radi odlašamo)?
a) Ali mi (jaz in ti) prepoznava v besedah ob pepelenju: pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš…klic po novi priložnosti…klic k spreobrnjenju…klic k prepoznavanju toka skušnjav, ki me morda vodi v smer, ki ni dobra…
b) Ko utihnemo, ko se ustavimo….se lahko soočimo tudi s tistim drugim, ki vpliva na naše odločitve, na našo smer, ki ne želi, da smo srečni…ki ga sveto pismo imenuje DIABOLOS…kar pomeni razdiralec, lažnivec, prevarant…in z njim se sreča tudi Jezus v puščavi. Pravi evangelist Luka: »In hudič je Jezusa skušal«.
Če ni časa, če samo drvimo, če smo v nenehnem hrupu, ga težko prepoznamo…čutimo le posledice: notranji nemir, žalost, izgubljenost, uničevalne sile.. Tu in tam se le zavemo, da delamo kar nočemo.. včasih kdo zavzdihne: pa to nisem jaz…nočem biti tak.. Kdo vodi tvoje življenje, kdo ima v rokah volan?
Bistvo skušnjave je laž, PREVARA: SLABO PRIKAŽE KOT DOBRO, PORAJA UGODJE (to me bo osrečilo, to me bo pomirilo, bo dalo nov zagon); DOBRO PA NAREDI NEDOSEGLJIVO, ODBIJAJOČE, PORAJA ODPOR (se ne splača, ne zmorem, ni zame).
Skušnjave s katerimi se sooči Jezus v puščavi povzemajo vse, s katerimi se srečujemo tudi mi:
a). »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh!« Jezus ga zavrne: »Ne živi človek samo od kruha ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« Ali nas osrečuje res le tisto, kar lahko damo vase ali nase? Srce pa išče tolikokrat besedo-toplo in razumevajo človeško, pa tudi Besedo življenja-Boga samega. Kje pa je tisti kruh, ki nasiti kakor ljubezen in spoštovanje?
b). Hudič ga vzame na visoko goro in mu pokaže vsa kraljestva sveta in slavo ter mu reče: »Vse to ti dam, če predme padeš in me moliš!« In Jezus mu reče: Poberi se satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga moli in njemu služi! In hudič ga je pustil.
To je skušnjava malikov in za človeka morda najbolj usodna. Človek je zelo nebogljen pred skušnjavo oblasti, slave, vsega svetlečega. Hitro začnemo po božje častiti kar ni Bog in postanemo sužnji tega in prepoznava se v besedah: nimam časa za mašo, vse praznike in nedelje moram delat, molil bom na starost, in Jezus sam pravi: kjer je tvoje srce tam je tvoj zaklad. Kje je moje srce, kaj je na prvem mestu, kaj je moja resnična svetinja???
c). Hudič ga je vzel vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: angeli te bodo na rokah nosili«. In Jezus odgovori: »Pisano je tudi, ne preizkušaj Gospoda svojega Boga«.
Kaj satan sporoča Jezusu: glej Jezus, ti si rojen za nekaj več, pa nihče tega ne ve. Naredi čudež, senzacijo in vsi te bodo častili, boš zvezdnik. Ne sprejmi tega stanja v katerega te Bog postavlja, ne živi v sedanjosti, raje razmišljaj o preteklosti in sanjaj o prihodnosti. To je skušnjava napuha in odvračanja od sedanjosti. Bog pa nas je postavil v določeno življenjsko situacijo in želi da tu in sedaj nekaj naredimo. Preteklosti ni več, prihodnosti še nimamo, sedanjost je realnost.
Sedaj razumemo, kaj pomeni povabilo k spreobrnjenju zate in zame. Je priložnost, ki mi jo Bog daje zame in moje bližnje. Tisti mož se sprašuje: ali mi bo Bog dal še eno priložnost? Mi jo imamo…letošnji postni čas in čas misijona, da naredimo nekaj zase in drug za drugega ter s tem za to naše lepo mesto.