- Z današnjo tiho nedeljo stopamo v tihi teden, ki nas želi povabiti, da bi v pripravi na veliko noč res utihnili, tako na zunaj, predvsem pa v notranjosti, ter tako dali Božji besedi še več prostora in časa, da nas osvoji in nas pouči o pomembnih resnicah, da bi jih nato spremenili v življenje.
- Prvo sporočilo, ki ga srečamo v današnji Božji besedi je: USMILJENJE IN ODPUŠČANJE STA ZAČETEK NOVEGA UPANJA. Najprej nas nagovori prerok Izaija in nas povabi: »Ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega bom naredil«. Prerok napoveduje, da bo Bog utrl pot skozi morje, da bo speljal pot skozi puščavo in reko skozi pustinjo. Morje, puščava in pustinja so prerokovi izrazi za težko stanje človeka v katero človeka pripelje greh.
- In v to stanje, ki ga doživlja človek, pa naj gre za smrtne viharje razburkanega morja greha in posledično življenjske izsušenosti vstopi Bog po učlovečenju Jezusa Kristusa, ki dejansko utira pot skozi morje, dela pot v puščavi in prinaša vodo rodovitnosti v dotedanjo pustinjo. Prav današnji evangelij nazorno razodeva, kako Jezus prinaša vodo resnice in življenja v puščavo z grehom ranjenega človeka. Dogodek s prešuštnico, ki jo pripeljejo pred Jezusa pismouki in farizeji, nas vodi v samo srce Jezusovega sporočila, njegove vesele novice.
- Prešuštvo je poleg bogokletja in malikovanja veljalo za hud greh, za katerega je Mojzesova postava predpisovala smrt s kamenjanjem. K Jezusu, ki je sedel sredi množice in jo učil, so pripeljali ženo, ki so jo ujeli pri prešuštvovanju. Pismouki in farizeji so jo pripeljali predenj in jo javno obtožili prešuštva. Za ženo in njen greh jim najbrž ni bilo veliko mar, hoteli so Jezusa ujeti v besedi. Kaj praviš glede na to, kar ukazuje Mojzesova postava v takem primeru? Skušali so ga ujeti v past in najti razlog za obtožbo proti njemu. Žena je bila le primerna prilika za to, zato bo usoda žene pravzaprav zadela njega: dobesedno ga bodo najprej hoteli kamenjati, na koncu pa ga bodo križali. Žena pa bo ostala svobodna. Kristus bo stopil na njeno mesto.
- Jezus tožitelje razoroži z besedami: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«. In s temi besedami pove, da je greh vsem ljudem skupen, da med to ženo in drugimi ni bistvene razlike. Ko so to dojeli, so drug za drugim odšli.
- In ko so vsi ponižani odšli, je rekel ženi: »Te ni nihče obsodil?« »Nobeden.« »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.« On, ki je prevzel njeno mesto ji ne daje poceni tolažbe, da je vse uredu. Greh označi za greh, za zlo, ki ugonablja človeštvo, njej, kot osebi pa oznani in podeli odpuščanje in ji s tem da novo možnost. Tudi jaz te ne obsojam! On, Bog in človek, ki ne obsoja ampak prevzame grešnikovo mesto, grešnika osvobodi. Puščava grešnice je postala oaza, odprla se je pot skozi morje. Prav v tem je skrivnost Jezusovega usmiljenja. Izkazoval ga je mnogim grešnikom vse do zadnjega odpuščanja, ko je na križu odpustil skesanemu razbojniku. Bog nam grehe ne le odpušča, ampak jih tudi spregleda in pozabi. Papež Frančišek pravi v knjigi Božje ime je usmiljenje: »To je podobno kot z nebom. Čeprav je polno zvezd, jih zjutraj, ko posije sonce, ne vidimo več. Takšna sijoča in nežna Božja ljubezen je usmiljenje.«
- Poleg povedanega nam želi Božja beseda danes povedati naslednje:
Preberi več “TIHA NEDELJA – C”
